erdinand Lev, sin Ferdinanda Tume (1843 - 1926) in Helene Aleš (1859 – 1928, rojen v Ljubljani). Maturiral je na ljubljanski realki leta 1904 in nato študiral na Dunaju na Visoki trgovski šoli (Exportkademie). V mlajših letih se je veliko ukvarjal s publicistiko, urejal revije v Ljubljani, na Dunaju, v Trstu in celo v St. Petersburgu. Med drugim je napsal in izdal knjižici manjšega formata "V znamenju življenja, skice in črtice" z risbami Maksima Gasparija, 1905 (106 strani) in “Pod cesarjem Franc Jožefom I”, 1909 (79 strani).

V letih 1907 do 1910 je študiral gospodarske vede in zavarovalništvo na univerzah v Göttingenu in v Londonu. V Trstu je bival v letih od 1910 do 1913 kot uslužbenec zavarovalnice Riunione Adriatica di Sicurita. V tem času je v Gorici pogosto obiskoval polstrica Henrika in njegovo družino, na katero je bil zelo navezan, posebej na starejša polbratranca Ivana (1897 – 1978) in Jaroslava (1899 – 1958).

Leta 1914 je odšel v Rusijo kot uslužbenec danske zavarovalne družbe Salamandra. Ohranjen je dokument zavarovalnice Salamandra iz St. Petersburga z datumom 12.01.1918 pravoslavnega štetja, ki mu daje opolnomočje za delo, veljavno v sedmih pomembnih evropskih državah. Čeprav komaj 35-leten, je bil očitno v zavarovalniški stroki že ugleden strokovnjak.

Družina Tuma okrog leta 1934 v Pragi,
Ferdinand Lev Tuma, 51 let z ženo Aleksandro, 39 let,
hčerjo Natalijo, 16 let in sinom Aleksejem, 15 let

V Rusiji je spoznal ženo Aleksandro, roj. Lapšin (1895 – 1967), premožno Rusinjo iz kraja Luga v bližini St. Petersburga. Poročila sta se v Rusiji leta 1917, ženin star 34 in nevesta 22 let. Zakoncema sta se rodila dva otroka: hči Natalija/Natalia (starši so jo klicali Tusja) je bila rojena leta 1918 v St. Petersburgu, sin Aleksej/Alex (klicali so ga Asja) pa leta 1919 v Ljubljani. Zakonca sta v Rusiji doživela in preživela boljševiško revolucijo. Tako-le je pisal 24. maja 1918 iz Rusije v Gorico “svoji ljubi teti Mariji”, moji babici:

"… Ljudje so v pravem pomenu besede na ulici padali od lakote, kitajski delavci, ki so se poselili po gozdovih, so kradli otroke in jih jedli, da ne poginejo od gladu. Iz sirotišnic so pognali otroke na ulico, ker jih ni bilo s kom krmiti. In tam so sedeli, na kraju hiš, zeleni pod silnim dežom, na enem mestu deset. Stariši so podili otroke z doma, ker ni bilo drobtinice hleba ali kosec krompirja. Na kmete, delavce in lačne ženske so streljali bivši prestopniki, potepuhi itd., ki se sedaj nazivajo pod skupnim imenom “rdeča garda”. Te Sodome in Gomore si nobeden človek ne more predstavljati, ki ni videl z lastnimi očmi in slišal s svojimi ušesi …”. In 8. aprila 1919 v pismu teti Mariji Tuma “… Jaz v bodočnost boljševizma ne verim in najmanj v Rusiji."

Leta 1918 ga je centrala poklicala na sedež družbe v Kopenhagen, da bi prevzel ustanavljanje pozavarovalnic, v tem svojstvu je prepotoval Nemčijo in vse avstrjske nasledstvene države. Leta 1919 je bil poslovno v Ljubljani, kjer se mu je rodil sin Aleksej/Alex.

Ferdinand Lev Tuma je bil izredno sposoben in odločen strokovnjak in je imel zelo razgibano življenje. Kmalu po rojstvu sina je odšel v Zagreb, leta 1920 je bil znova v Rusiji, novo državo Jugoslavijo pa je dokončno zapustil leta 1923 - še pred smrtjo svojih staršev - ter se z mlado družino in taščo Marijo Nikolajevo, por. Lapšin, ustalil v Češkoslovaški. Med leti 1932 in 1946 je služboval v Pragi kot ravnatelj Pravni češke zajištovaci banky (First Bohemian Reinsurance Bank). V zavarovalni stroki se je pospel do mednarodne veljave na področju pozavarovalništva in postal ugleden in premožen poslovnež. Imel je razkošno počitniško hišo z 20 m dolgim bazenom in hektarjem zemlje v kraju Bezdez (nemško: Bösig) v bližini Macovega jezera v sudetskem delu Češke, v središču Prage ob Vltavi pa lepo večnadstropno hišo, kjer je bila po drugi svetovni vojni ambasada nekdanje Vzhodne Nemčije, v samostojni Češki pa Göthejev inštitut. V zavarovalniške kroge je leta 1923 pritegnil še svojega (pol)bratranca Jaroslava Tumo (1899 – 1958), sicer diplomiranega inženirja ladjedelništva.

Ferdinand Lev je moral biti vesten, skrben in dober človek, spoštovan in cenjen oče, na vseh fotografijah vedno izbrano urejen. Iz Rusije ni pripeljal samo žene Aleksandre, temveč tudi taščo. Čeprav je po drugi svetovni vojni emigriral na Švedsko, je ohranil matične dokumente o svoji babici Heleni Aleš in njenih prednikih iz okolice Ljubljane. Te dokumente si je preskrbel leta 1939, potem ko je že več kot 15 let bival v Pragi. Vse fotografije in drugi ohranjeni dokumenti pričajo, da je živel razkošno življenje, vendar pa se je vse življenje zavedal svojih korenin. Slika prikazuje mlado družino v Pragi okrog leta 1934: Ferdinand Lev, 51 let, žena Aleksandra, 39 let, hči Natalija 15 let in sin Aleksej 14 let.

Ferdinand Lev je bil v pozavarovalniških krogih tako znan, da je njega in njegovo družino po drugi svetovni vojni sprejela Švedska. Od leta 1947 do smrti je bil član ravnateljstva Swedish Reinsuranca Conpany Aequita v Malmöju. Emigriral je, ker je imel s socialističnim družbenim redom slabe izkušnje že pri bivanju v Rusiji med prvo svetovno vojno. Po slikah sodeč družina tudi na Švedskem ni trpela pomanjkanja denarja. Ferdinand Tuma je umrl leta 1961, star 78 let, v bližini svojih otrok na Švedskem, kjer je tudi pokopan. Govoril je osem jezikov.