Veja Vidic
Veja Vidic
emeljito so raziskani predniki Marije Ane Vidic, druge žene Mateja Tume. To so omogočile ohranjene matične knjige pražupnije Šmarje ter župnij Višnja gora in Polica v bližini Ljubljane, predvsem pa ohranjeni urbarji cistercijanskega samostana v Stični. Najstarejši pisno dokumentirani prednik je Georg (=Jurij) Vidic, zabeležen v stiškem urbarju leta 1572. Priimek Vidic izvira iz staroslovanskega hišnega imena Videc.
Tako-le si sledijo predniki Marije Ane Vidic, ki bodo v nadaljevanju podrobneje opisani, predstavljeni pa tudi na rodoslovnih drevesih. Iskati jih je treba v vaseh Blečji vrh in Polica v bližini Grosuplja:
Georg (=Jurij) Vidic (ok.1535? - ok.1595?), Blečji vrh ali okolica
Jakob Vidic (ok.1565? - 1628?), Blečji vrh
Janez (=Janže) Vidic (ok.1605? - 1670?), Blečji vrh
Marko Vidic (1641 - 1705?), Blečji vrh
Georg Vidic (1677 - ok. 1740), Blečji vrh in Polica 18
Gregor Vidic (1715 - 1788), Polica 18
Anton Vidic, st. (1746 - 1822), Polica 18 in 17
Anton Vidic, ml. (1775 - 1828), Polica 17 in 27
Marija Ana Vidic, por. Tuma (1819 - 1898), Polica 27 in Ljubljana
Priimek Vidic je zelo pogost v vseh vaseh okrog Blečjega vrha - vasice, ki leži na robu sončne planote, 546 m nad morjem in je danes manjši zaselek pod vrhom Kuclja, 748 m med Grosupljem in Trebnjem. Vasica je leta 2005 štela 13 hiš, le malo manj jih je štela pred 500 leti, po telefonskem imeniku nosijo trije gospodarji še vedno priimek Vidic. Če so hoteli vaščani v dolino in v svet, so morali v preteklosti kakor tudi danes mimo vasi Polica, ki je oddaljena od Blečjega vrha po cesti manj kot 2 km. Naselje je starodavno, saj seže prva omemba vasi z imenom "apud Welze" v zvezi s stiškim samostanom v leto 1145, leta 1169 je vas omenjena z imenom "Hoff Welze", pozneje v urbarjih in župnijskih matičnih knjigah pa pogosto "Welezverch" in "Veldtperg".
Na Pungartu ob vaški poti na bližnji Kucelj so dobro vidni ostanki predzgodovinske utrdbe z nasipi. V njeni bližini so kmetje na njivah našli več ostankov rimskih grobov. Izkopanine pričajo, da je bil Blečji vrh poseljen že v rimskih časih, saj je bila njegova lega za tiste časa razmeroma ugodna: dovolj sonca, dovolj vodnih izvirov in primerna zemlja za obdelovanje. Arheologi pravijo, da so bili ti kraji obljudeni še pred prihodom Rimljanov. Kraj leži le kake 3 km oddaljen od nekdanje in tudi današnje glavne cestne povezave med Severno Italijo in Panonsko nižino, pa vendar dovolj skrit v gričevnati pokrajini, da ga srednjeveški cestni roparji niso zlahka opazili.
Odmaknjena lega Blečjega vrha je pripomogla, da se je naselje lahko kontinuirano razvijalo ne samo v rimskih časih, temveč tudi od poselitve Slovanov naprej. Za to trditev ni pisnih dokazov, vendar pa je moral kraj na prelomu tisočletja že obstajati, sicer ne bi bil leta 1145 omenjen v stiških listinah. Vas je skozi stoletja ohranila svojega župana, kar je značilnost za zelo stara naselja. Mnogi drugi mlajši in večji kraji, na primer sosednja Polica, svojega župana niso premogli. Mlajša naselja so namreč nastajala zaradi naravnega prirastka prebivalstva in ne več na temelju nekdanje poselitvene župe. Lega vasice ustreza zahtevam, ki so jih Slovani radi upoštevali ob svojih kolonizacijah, namreč: vsaj delno kultivirana zemlja od staroselcev in gričevnata pokrajina. Nadalje je v strokovni literaturi navedeno, da so bila v Dolenjskem gričevju najvažnejša na antiko naslonjena naselitvena središča ravno med Trebnjem in Grosupljem, torej na prostoru, kjer leži Blečji vrh.
Glede na zapisano so vaščani verjetno stoletja bivali na Blečjem vrhu in okolici, se tu poročali, obdelovali zemljo in umirali. Očetje so svoje kmetije prepuščali sinovom, ki so si svoje življenjske družice poiskali v domači ali sosednji vasi. Na dlani je misel, da so na teh dolenjskih gričih blizu Ljubljane od 7. stoletja naprej v anonimnosti živeli Pra-Vidici, predniki Marije Ane, dokler ni leta 1572 v Stiškem urbarju roka neznanega redovnika z lepo srednjeveško pisavo v nemškem jeziku in gotici zapisala, da je Juri Videtz zaradi priprave lesa dolžan oddajati cistercijanskemu samostamu letno dva kopuna. Od tedaj naprej je mogoče rodbino Vidic dokumentirano zasledovati (približno od leta 1550 do 2000), 30 generacij od naselitve Slovanov naprej (približno od leta 600 do leta 1550) pa je zavito v temo zgodovine. Ignoramus et ignorabimus - ne vemo in ne bomo vedeli! V stiškem urbarju iz leta 1558 se prvič pojavijo pri imenih vaščanov tudi priimki. V povsem slovenski vasi in okolici so pripisani priimki nekaterih gospodarjev: Schegeuz, Schetiniz (=Šetinc), Rutter, Wabiagkh (=Babjek). Priimka Vidic v tem urbarju še ni zaslediti.
Nekaj desetletij pozneje pa je bolj okorna roka župnika v Višnji gori v matično knjigo zapisala, da sta zakonca Joannes Vidiz (sin Jakoba) in njegova žena Margaretha 22. aprila 1641 dobila sina, ki je bil krščen na ime Marcus. Dobil je ime svetnika, ki ima svoj god tri dni kasneje, točneje 25. aprila.
Blečji vrh premore danes poznoromansko cerkev sv. Benedikta, ki je nastala ob glavni vaški cesti proti koncu 13. stoletja kot preprosta stavba krita z ravnim stropom in pravokotnim prezbiterijem. Valvazor jo v svoji "Slavi Vojvodine Kranjske" brez nadrobnosti omenja kot 23. podružnico šmarske pražupnije. Danes je cerkev sv. Benedikta podružnica župnije Polica.
Georg, v urbarju pisano po domače Jurij, je najstarejši znani prednik Marije Ane s priimkom Vidic, živel in kmetoval je na Blečjem vrhu ali v njegovi okolici. V stiških urbarjih iz let 1572, 1574 in 1575 je namreč skopo zabeleženo, da je Jurij Vidic pripravljal les na Blečjem vrhu v gozdu, ki je bil last stiških redovnikov. Zapisan je še s svojim prvotnim, staroslovanskim hišnim imenom Videc. To je edina pisna zabeležka, saj v njegovem času še ni bilo župnijskih matičnih knjig, zato tudi ni znanih nobenih podatkov o njegovi ženi ali njegovih otrocih. Moral pa je biti podjeten, podobnih zabeležk v urbarjih ni veliko. Mogoče je prav zaradi te dejavnosti - on ali njegov sin - na Blečjem vrhu spoznal bodočo družico.
Ko je bil Jurij Vidic otrok, se je na Slovenskem razplamtel protestantizem, Primož Trubar je leta 1550 izdal v slovenščini svoji prvi dve knjigi. Približno v času, ko je Jurij postal gospodar kmetije, je njegov soimenjak Jurij Dalmatin leta 1582 izdal v slovenščini svojo Biblijo, Adam Bohorič, rektor protestantske stanovske šole v Ljubljani pa leta 1584 prvo slovnico slovenskega jezika. Jurij Vidic je verjetno še doživel zmagoslavje krščanstva nad nevernimi Turki v bitki pri Sisku leta 1593. Od tedaj naprej se Vidicem in drugim vaščanom Blečjega vrha ni bilo več treba bati turških vpadov.
Jakob Vidic je najverjetneje sin Jurija Vidica (ok. 1535 - ok. 1595), živel in kmetoval je na Blečjem vrhu, o njegovi ženi in otrocih ni nobenih podatkov. Za to domnevo govori dejstvo, da sta v omenjenih urbarjih v vasi Blečji vrh zabeležena samo Jurij in Jakob s priimkom Vidic in da časovno zaporedje urbarjev dopušča razmišljanje, da je Jurij oče Jakoba Vidica. V stiških urbarjih je nadalje zabeleženo, da je Jakob Vidic plačeval dajatve redovnikom in da je s sovaščanom Janžetom Babjekom krčil gozd in tako pridobival novino. Lahko da je podjetnost in veselje do dela v gozdu podedoval od svojega očeta Jurija, ki je imel dovoljenje stiških redovnikov, da je več let redno pripravljal les v njihovem gozdu. Janže Babjek bi bil lahko oče ali brat njegove žene. Nadalje je iz urbarjev znano, da je Jakoba Vidica nasledil sin Janže.
Za življenja Jakoba je bilo na Blečjem vrhu poseljenih približno 10 hiš, sicer se pa vasica ni širila. Turški vpadi in druge nevarnosti so minile, dežela Kranjska je postajala od desetletja do desetletja bolj urejena in varna. V odmaknjenem Blečjem vrhu vaščani zelo verjetno niso slišali za dogajanja v svetu, niso vedeli za odkritje Amerike, čeprav je od odkritja minilo že skoraj sto let, komaj kdo jim je povedal, kaj se dogaja v bližnji Ljubljani, kjer so se naselili jezuiti in ustanovili jezuitski kolegij, s katerim se je začelo višje in visoko šolstvo na Slovenskem. Vaščani so ostali nepismeni še globoko v novi vek. Vas ni imela nikogar, ki bi poročal o novostih, svetoval ali zdravil bolne, ni imela niti svojega dušnega pastirja. Redko jih je obiskoval šmarski župnik, raje je v oddaljeno vasico pošiljal svojega kaplana. Večkrat letno jih je po dolžnosti obiskal oskrbnik iz stiškega samostana in zahteval predpisane dajatve. Sicer pa so bili vaščani v dobrem in slabem prepuščeni sami sebi.
V tistih časih je bila hrana zelo enolična. Jakob Vidic in njegovi so se hranili z močnatimi jedmi, manj s kruhom kakor z močnikom, ješprenjem in podobno. Meso so jedli največ posušeno, mnogo več kot mleka so jedli kozji in ovčji sir. Uživali so stročnice, pomemben je bil oves.
Janez Vidic, v urbarju pisano po domače Janže, je sin Jakoba Vidica (ok. 1565? - 1628?). Z ženo Margereto in otroki je živel in kmetoval na Blečjem vrhu. Janez Vidic je omenjen v župnijskih matičnih knjigah, njegovo bivanje na Blečjem vrhu pa potrjujejo tudi stiški urbarji, kjer je črno na belem napisano, da je naslednik Jakoba Vidica. Zakonca sta imela vsaj dva otroka:
Georg, roj. 1638,
Marko (1641 - 1705?).
Očeta je na kmetiji nasledil mlajši sin, najverjetneje je starejši Georg prekmalu umrl. V času Janeza Vidica je bila tudi v njegovi vasi vpeljana hlevska živinoreja in začelo se je pridelovanje krmnih rastlin. To je bila še največja sprememba v poljedelstvu in živinoreji za njegovega življenja, pomagala je njemu in sovaščanom, da je postalo življenje znosnejše in da so sploh zmogli plačevati vedno večje dajatve stiškemu samostanu. Za življenja Janeza Vidica se je v Ribnici na Dolenjskem rodil Lucas Knaffel (1621 - 1671), ki se je kot otrok šolal pri cistercijancih v Stični in nato na jezuitski klasični gimnaziji v Ljubljani, za duhovnika pa je bil posvečen na Dunaju leta 1648. Skoraj vse svoje premoženje je v oporoki zapustil za štipendijski sklad, ki je bil namenjen šolanju dijakov, rojenih na Kranjskem.
V tem času se je protestantizem dokončno umaknil iz slovenskega poselitvenega prostora. Zgodovinsko je potrjeno, da so posamezni protestanti delovali tudi na Polici in okolici, vendar niso prišli do Blečjega vrha. Janez je mogoče še slišal za njih, ni pa mogel več priti z njimi v stik. Kot mladenič je doživel upor kmetov proti gosposki, danes ga imenujemo drugi slovenski kmečki upor. Nezadovoljstvo kmetov se je razplamtelo tudi v njegovi bližini, vendar samega Blečjega vrha ni doseglo. Vedno večja inflacija denarja in posledično vedno večje dajatve stiškemu samostanu so gotovo pojezile tudi vaščane Blečjega vrha in okoličane, vendar stiške listine ne poročajo, da bi Janez Vidic in njegovi sovaščani ne hoteli plačevati dajatev ali odklanjali tlako.
Marko Vidic je sin Janeza Vidica (ok. 1605? - 1670) in Margarete, por. Vidic. Z ženo Uršulo in otroci je živel in kmetoval na Blečjem vrhu, to potrjujejo tudi stiški urbarji. Zakonca sta imela vsaj dva otroka:
Georg (1677 - ok. 1740),
Primož (1679 - po 1726).
Starejši Georg si je našel življenjsko družico na sosednji Polici, mlajši Primož je poročil županovo hčer Uršulo Šircelj in ostal na Blečjem vrhu. Marko Vidic je bil v mladih letih zelo razborit, v urbarju je zabeleženo, da je moral kot dvajsetletni mladenič zaradi "rebeliranja skupaj s tovariši" odšteti stiški opatiji kazen v denarju, ni pa razvidno, kaj je zagrešil. Takšne zabeležke v urbarjih niso pogoste.
Za življenja Marka Vidica se je ustalila hlevska živinoreja, niso pa še v vas prodrle nove poljščine, ki bi njemu in njegovi družini popestrile jedilnik. V tistem času je močno naraščalo praznoverje, na Slovenskem so v letih 1655 do 1715 pod obtožbo čarovništva usmrtili 400 oseb. Ni znano, da bi se kaj takega dogajalo na Blečjem vrhu ali v njegovi bližini.
Povsem drugače pa je bilo v nekaj deset kilometrov oddaljeni Ljubljani: v tem času se je v mestu močno razmahnila duhovna dejavnost, cvetela je baročna umetnost, Janez Vajkard Valvazor (1641 - 1693), ki se je rodil istega leta kot Marko Vidic, pa je marljivo ustvarjal svojo »Slavo vojvodine Kranjske«. Za življenja Marka Vidica je bila 6. novembra 1676 na Dunaju ustanovljena Knafljeva »štiftenga«, danes imenovana »Knafljeva privatna štipendijska ustanova«. Denarno podporo te ustanove je skozi stoletja prejelo približno 1300 slovenskih študentov, ki so študirali na dunajski univerzi, med njimi leta 1882 tudi Henrik Tuma (1858 - 1935), sin Marije Ane Vidic in pra-pra-pra-pravnuk Marka Vidica.
Na Blečjem vrhu je teklo življenje po starem, vas je bila preveč oddaljena od prometnih poti, da bi sodobni duh prodrl v to arhaično vas. Pred stoletji je ta odmaknjenost vasi zagotavljala varnost prebivalstva in njen nemoten razvoj, za časa Marka Vidica pa je odmaknjenost vasi postala ovira. Komaj kdo je prišel na Blečji vrh, komaj kdo je iz vasi odšel v širni svet. Sodobne pridobitve so vasico povsem zaobšle. Ni se več širila, začela je počasi zamirati.
Potomci Marka Vidica in njegove žene Uršule so prikazani na rodoslovnem drevesu (PDF).
Georg Vidic, po domače Jurij, je sin Marka Vidica (1641 – ok. 1705?) in njegove žene Uršule, por. Vidic. Rodil se je in odraščal v vasi Blečji vrh, krščen je bil v skromni podružnični cerkvici sv. Benedikta na Blečjem vrhu. Ob krstu so mu rojenice napovedale, da bo moral zapustiti vasico svojih prednikov in prepustiti domačijo mlajšemu bratu Primožu.
Georg Vidic je kot mladenič odšel od hiše, odpravil se je mimo Police po poti, ki še danes povezuje Blečji vrh s svetom. Očitno se je ustavil že v prvi vasi, vsega v poldrugi kilometer oddaljeni Polici in si tam našel življenjsko družico Margareto, ki je podedovala pol grunta zemlje. Poročil se je leta 1714, star 37 let, ali preje. Imel je srečo z zemljo, bog ve, če je imel srečo s svojo Marjetko! V vasi in zelo verjetno tudi na domačiji je ostal njegov dve leti mlajši brat Primož Vidic, ki je 26. junija 1709 poročil županovo hčer Uršulo Šircelj.
Zakoncema Georgu in Margareti Vidic so se rodili vsaj štirje otroci v hiši, ki je pozneje dobila številko Polica 18, danes ima številko 31:
Gregor (1715 - 1788),
Marija, roj. 1721,
Gertraud, roj. 1724,
Uršula, roj. 1730.
Prav v letu rojstva Georga Vidica je bil na Starem trgu v Ljubljani postavljen zgodnjebaročni Stiški dvorec, nekdanje domovanje stiških opatov v Ljubljani, danes pa je v njem glasbena šola. Stiški dvorec je s svojimi podložniškimi dajatvami pomagal graditi tudi Georgov oče Marko Vidic.
Za časa življenja Georga Vidica so se po Evropi pa tudi na ozemlju današnje Slovenije dogajale velike spremembe v tehniki in umetnosti, ki pa niso segle niti do roba poliške zemlje. V Ljubljani je leta 1689 v nemščini izšla "Slava vojvodine Kranjske", življenjsko delo Janeza Vajkarda Valvazorja, v Benetkah in v Ljubljani pa v letih 1691 do 1707 v slovenščini "Sacrum promptarium", pet knjig pridig Janeza Svetokriškega (1647 - 1714). V letih 1701 do 1706 je bila v Ljubljani zgrajena stolnica, od 1701 do 1769 je v bodoči prestolnici Republike Slovenije delovala Academia philharmonicum. Nadalje je bila v Ljubljani leta 1726 natisnjena "Nova Kranjska pratika", najstarejša slovenska pratika. Vaščani Blečjega vrha in Police so vse te dogodke komaj zaznali, novice so k jim prihajale z zamudo, vse življenje so trdo obdelovali zemljo, stiškemu samostanu oddajali desetino, živeli preprosto kmečko življenje ter se borili za golo preživetje.
Polica, vas kamor se je poročil Gregor Vidic, je Blečjem vrhu najbližje naselje, leži na gričevnati pokrajini blizu severnega kraka avtoceste Grosuplje-Višnja gora, 463 m nad morjem. Danes je živahna in pomembna vas, precej večja, kot je bila v preteklosti. Avtocesta jo deli na dva dela: nad starim jedrom vasi je Hrib, kjer stoji cerkev sv. Jakoba, v zadnjih desetletjih pa je na drugi strani avtoceste nastal novejši del vasi. Vas je v listinah prvič omenjena leta 1301 v zvezi s stiškim samostanom in popolnoma jasno leta 1372 z omembo "ad s. Jacobum in Pollitz".
Bližnja in daljna okolica Police je bila poseljena že v rimskih, nekaj celo v predrimskih časih. V neposredni bližini Police so na griču ob deželni cesti Polica - Stara vas dobro vidni ostanki predrimske utrdbe. Bližnji zaselek se še danes imenuje Gradišče in je oddaljen manj kot 500 m od župnijske cerkve sv. Jakoba. Utrdbo so pozneje uporabljali Rimljani, saj je tekla v dolini pod gričem glavna cestna poveza med Padsko in Panonsko nižino. Z utrdbe na griču pa je bilo mogoče zelo dobro varovanje te cestne povezave. Za časa turških vpadov so okoličani utrdbo preuredili v tabor, čigar ostanki so še ohranjeni. Po koncu turških vpadov so Poličani uporabili kamenje tega utrjenega tabora za gradnjo nove cerkve v svoji vasi.
Pokrajina okrog Police je bila zelo primerna za poselitev, vas sama pa leži preblizu cestne povezave, kar je bil verjetno glavni vzrok, da je bila poseljena pozneje, kot pa okoliški in malo bolj skriti kraji. Bližnji okoličani so poselili Polico v večji meri najpozneje potem, ko so prenehali madžarski vpadi v rodovitno Padsko nižino. Ti, še poganski nomadi so namreč v letih 898 do 955 okrog tridesetkrat prešli ozemlje sedanje Republike Slovenije, kajpak po že omenjeni cestni povezavi blizu Police.
Polica je postala verjetno zaselek nekaj hiš okrog let 950 do 1000, potem ko so prenehali mađarski vpadi: zaselek je torej nastal v času, ko so bili pisani brižinski spomeniki. Poličani in okoličani molitvenih obrazcev niso več potrebovali, bili so zelo verjetno že kakih 100 let kristjani, nihče pa jih ni oviral, da ne bi vsaj še delno živeli po svojih starih šegah in navadah. Vendar pa zaselek ni imel lastnosti staroslovanske župe. Vas Polica ni premogla svojega župana, imela pa je ugodno lego, ki je privabljala posameznike, da so se naseljevali kot posledica naravnega prirastka prebivalstva. Kmalu po nastanku zaselka se je tudi v teh krajih začel močneje uveljavljati novi, fevdalni red. Polica je postala hubna vas, Poličani in okoličani pa po uvedbi fevdalnega reda podložniki različnim zemljiškim gospodom.
Polica z okolico je bila v glavnem poseljena do leta 1500, v naslednjih stoletjih se je vas širila in dosegla okrog leta 1800 26 hišnih številk, od katerih pa so bile nekatere že kajže. Večina kmetij je bila dolga stoletja podložna stiški opatiji, nekatere zemljiškemu gospodu graščine Boštajn (Weissenstein), ki je bil med podložniki na hudo slabem glasu, ostanek pražupniji Šmarje.
Ko je Georg Vidic iz Blečjega vrha prišel na Polico, je v vasi našel nevesto in zemljo, Poličani niso živeli dosti drugače kot pred stoletji. Pokrajina sama je ostala desetletja skoraj nespremenjena: bilo je nekaj manj gozdov ter več pašnikov in polj, nekaj poti, ki pa so komaj zaslužile svoje ime, s časom je bilo vidnih več kmetij, ki pa so bile na zunaj videti skoraj tako kot pred desetletji. Hiše so sicer postale prostornejše, toda še vedno v veliki večini lesene in pritlične. V hiši je bilo malo prostorov: črna kuhinja, "hiša" in kamra. Kuhalo se je na odprtem ognju, v "hiši" so živeli, jedli in spali, le večje domačije so imele malo kamro, kjer sta spala gospodar in njegova žena in kjer so se rojevali otroci. Vaščani niso poznali omar, imeli so samo skrinje, kjer so shranjevali svoje osebno imetje. Tudi stoli so se na podeželju pojavili skupaj z omarami, nastali so po vzorcu plemiških prestolov. Vaščani so poznali klopi, jedli so iz skupne sklede, imeli so le žlice. Zvečer jim je svetil ogenj iz črne kuhinje ali prižgane trske, ki so jih zataknili v čelesnik, čelesnik pa v steno. Priložnostno je gorela tudi voščena sveča, če je le hiša imela čebele. Petrolejk še ni bilo dolga stoletja. Podobno enostavno so živeli kmetje tudi drugod po Evropi.
V cerkvenem pogledu je bila Polica stoletja podružnica šmarske pražupnije, Jožefinska reforma je Polico leta 1787 uvrstila med vikariate, leta 1875 pa je postala sedež župnije.
Gregor Vidic je sin Georga Vidica (1677 – ok. 1740) in njegove žene Margarete. Rodil se je in odraščal na Polici. V matični knjigi rojstev piše, da se je leta 1715 rodil staršem "is Polize" (pisano slovensko!) Gregorius Videz, v matični knjigi vikariata Polica pa je zabeleženo, da je leta 1788 v hiši Polica 18 umrl Gregorius Viditz.
Gregor Vidic je leta 1744 poročil Gertraud Možina (1722 - 1782), doma iz bližnje vasi Gatina, ženin je bil ob poroki star 29 let, nevesta 22 let. Zakoncema Gregorju in Gertraud (pri sinu Jožefu pisano po domače Jera) se je rodilo osem otrok:
Agnes, roj. 1745,
Anton, st. (1746 - 1822),
Matija, roj. 1749,
Margareta (1750 - 1782),
Janez, roj. 1753,
Jožef, roj. 1756,
Marija, roj. 1760,
Uršula (1763 - 1787).
Gertraud (=Jera) Vidic je rodila prvega otroka, hčer Agnes, pri 23 letih in zadnjega, hčer Uršulo z 41 leti. Zakonca sta živela na Polici 18, kajti ta naslov je v knjigi umrlih zabeležen pri obeh. Hišna številka ni navedena, saj so bile hiše oštevilčene šele nekaj let po rojstvu otrok. Kmetija je v matičnih knjigah prvič omenjena s svojo hišno številko 18 spomladi 1773, ko se je v njej rodila Marija Vidic (1773 - 1837), hči Antona Vidica, st.
Gregor Vidic ni bil ne gostač, ne kajžar, bil je polgruntar in podložnik stiške opatije. Posedoval je torej pol hube. Gruntarji ali zemljaki ter polgruntarji ali polzemjaki pa so bili najvišji podeželski sloj. V času svojega življenja je doživel v kmetovanju velike spremembe. V letih 1730 do 1740 so stiški redovniki na Polici in okoliških vaseh vpeljali gojenje krompirja. Krompir je postal in ostal do danes glavna hrana Poličanom, ki ga tudi v današnjem času pridelajo več, kot ga pojedo. Za življenja Gregorja Vidica sta se uveljavili ajda in koruza. Te nove poljščine niso mogle vplivati na gmotni položaj vaščanov, so pa lahko bistveno blažile morebitna leta lakote.
Poličani so kljub uvedbi novih poljščin še naprej živeli v globokem srednjem veku, medtem ko so se v bližnji Ljubljani dogajale velike spremembe. Ljubljana je okoli leta 1700 štela 7'000 duš in bila večja od Trsta. Postajati je začela pravo mesto. Ko se je Gregor Vidic poročil, je v Ljubljani Francesco Robba s polno paro klesal "Vodnjak treh kranjskih rek" (1743 - 1751), malo pozneje, leta 1768 pa je izšla slovnica Marka Pohlina "Kranyska gramatika". Gregor Vidic prav gotovo ni vedel, da so se za njegovega življenja leta 1778 Štefan Božič, Luka Korošec, Matevž Kos in Lovrenc Willomitzer prvič povzpeli na Triglav. Mogoče je slišal, da je bil v Ljubljani v letih 1772 do 1780 zgrajen Gruberjev prekop, prav gotovo pa se je razveselil, ko je cesar Jožef II. leta 1782 kmetom na Kranjskem priznal osebno svobodo. Leta 1784 je ta-isti cesar ukinil kot "nekoristen" stiški cistercijanski samostan, ki je bil celih 648 let zemljiški gospod večini Poličanom in okoličanom, leta 1785 pa je izdal patent o regulaciji zemljiškega davka, čemur je sledila izdelava danes imenovanega jožefinskega katastra. Stiški samostan je bil obnovljen leta 1898.
Turki so bili dokončno poraženi, kuga se na Kranjskem ni več pojavljala, število prebivalstva je začelo počasi naraščati, življenjska doba se je daljšala, začelo je zmanjkovati zemlje tudi na poliškem poselitvenem prostoru. Na vasi je začel nastajati sloj kajžarjev in gostačev. Leta 1754 je na ozemlju sedanje Republike Slovenije živelo 790'000 ljudi, vendar še vedno 84 % na podeželju.
Gregor Vidic je v svojih razmišljanjih in v svojih dejanjih ostal kmečka duša, ki ga nove ideje niso dosegle. Štirideset (1740 - 1780) let je preživel pod vladavino cesarice Marije Terezije Habsburg, dočakal tudi, da je njen sin, cesar Jožef II. leta 1787 na Polici ustanovil vikariat. Gregor je umrl leta 1788, ko je Anton Tomaž Linhart izdal v nemščini napisan prvi del knjige "Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov". Zanimivo je, da je bil Anton Tomaž Linhart (1756 - 1795) redovnik v Stiški opatiji z redovniškim imenom Kristijan, tam je opravil navadne redovne zaobljube, vendar pa je leta 1778, šest let pred ukinitvijo samostana, kot klerik zapustil red. Sicer pa je bil Anton Tomaž Linhart sošolec barona Jurija Vege (1754 - 1802), oba sta drsala klopi jezuitske gimnazije v Ljubljani, prvi se je nato posvetil duhovnemu poklicu, drugi vojaškemu.
Od otrok Gregorja in Gertraud Vidic je poznana življenjska pot prvorojenega sina Antona Vidica, st. Poročen je bil dvakrat. Ko je bilo očetu Gregorju 57 let, se je sin Anton oženil prvič, star 26 let, za družico si je izbral Margareto Štepic (ok. 1746? - ok. 1781). Zakonca sta živela v hiši Polica 18, skupaj s starši ter mlajšimi brati in sestrami.
Zakoncema Antonu in Margareti se je kot prva rodila hči Marija. Matično rojstno knjigo je tedaj vodil šmarski župnik, kajti vikariat na Polici še ni bil ustanovljen. V knjigi je vestno zabeležil oba botra, pozabil pa je vnesti dan in mesec rojstva. Glede na rojstvo novorojenčka pred in za njo, je mogoče zapisati, da je bila Marija Vidic rojena med 15.02. in 11.08.1773.
Prvorojeni Mariji se je čez poldrugo leto pridružil brat Anton, ml. in kot prvi sin dobil ime po očetu. V naslednjih petih letih so sledile še tri sestre: Agnes, Margareta in Katarina:
Marija (1773 - 1837),
Anton, ml. (1775 - 1828),
Agnes (1777 - 1779),
Margareta, roj. 1779,
Katarina (1780 - 1781).
Kmalu po rojstvu najmlajše Katarine, je Margareta Vidic, roj. Štepic umrla. Anton Vidic, st., gospodar na Polici 18 je skoraj sočasno pokopal mamo Gertraud (=Jero) in ženo Margareto, na skrbi mu je ostal betežni oče Gregor in trije mali otroci.
Petintridesetletnemu vdovcu ni kazalo drugega, kot da si poišče novo življenjsko družico. Našel si je 15 let mlajšo Uršulo Javornik (1760 - 1830) in v zakon pripeljal svoje tri otroke iz prvega zakona. Anton in Uršula sta se poročila leta 1782 in bivala v hiši Polica 18. V dvajsetih letih zakon, od 1783 do 1803, se jima je rodilo sedem otrok:
Martin (1783 - 1797),
Franc (1785 - 1844),
Margareta (1790 - po 1857),
Matija (1793 - pred 1872),
Helena, roj. 1796,
Janez, roj. 1799,
Andrej (1803 - 1870).
Antonu Vidicu, st. je tako v 30 letih in dveh zakonih privekalo na svet skupaj 12 otrok. Pri zadnjem sinu Andreju je bil oče Anton star 57 in mati Uršula 43 let.
Po rojstvu sin Andreja, ki se je rodil na dan sv. Andreja, se je v družini Antona in Uršule Vidic zgodila velika sprememba, katere vzrok ni znan. Anton Vidic, st. je zapustil rodno hišo, potem ko je v njej preživel skoraj 60 let, in se skupaj z ženo in otroki preselil čez dvorišče v sosednjo hišo Polica 17. V hiši Polica 18 so ostali njegovi otroci iz prvega zakona: najstarejša hči Marija z nezakonskim sinom Georgom, skoraj 30-letni sin Anton, ml., mlajša sestra Margareta in zelo verjetno še drugi sorodniki.
Oče Anton Vidic, st. je moral biti zelo samosvoj. Presenetljivo je, da ob svoji selitvi ni hotel ali ni mogel zapustiti imetja Antonu, ml., edinemu sinu iz prvega zakona z ženo Margareto, roj. Štepic. Svojega imetja ni zapustil niti Francetu, najstarejšemu (živemu) sinu iz drugega zakona. Sin Franc je tako postal gostač in umrl samski, star 59 let. Oče Anton je trmasto držal v rokah posestvo Polica 17 in ga prepustil verjetno okrog leta 1816 mlajšemu sinu Matiji iz drugega zakona, ki ob smrti očeta še ni bil poročen. Anton Vidic, ml., edini sin iz prvega zakona je tako ostal praznih rok: ni podedoval kmetije Polica 18, prav tako ne kmetije Polica 17.
Anton Vidic, st. (1746 - 1822) je bil sodobnik Žige Zoisa (1747 - 1819) in Valentina Vodnika (1758 - 1819), umrl je v častitljivi starosti 76 let in je bil vsekakor vreden sin svojega očeta Gregorja Vidica. Oba sta bila pravi dolenjski kmečki grči!
Henrik Tuma, vnuk Antona Vidica, ml. piše v svoji knjigi "Iz mojega življenja " o svojem dedu tako-le.
"Anton Vidic bi bil moral prevzeti gospodarstvo po svojem očetu na jako trdni kmetiji. A prav takrat, ko se je njegov oče pripravljal, da mu izroči premoženje, je leta 1809 buknila francosko-avstrijska vojna in so tudi mojega starega očeta z drugimi fanti vred ulovili in vtaknili med vojake. V bitki pri Wagramu (5.-6. junij 1809) so njegovi tovariši grenadirji kranjskega polka videli, kako je padel zadet v prsi od francoske krogle. Ko se je to zvedelo, je ded (pravilno: praded Anton, st.) izročil posestvo drugemu sinu. Leta 1815 (dejansko: najpozneje leta 1813) pa se je moj stari oče vrnil iz francoskega ujetništva. Bil je v bitki težko ranjen, a je okreval. Po vrnitvi mu je dal brat (pravilno: polbrat Matija), ki je bil namesto njega postal gospodar na domu, za doto večjo njivo 'V ravnah' in mu sezidal bajto ravno sredi vasi ob potoku, ki se zliva iz mlak in ločja nad vasjo in teče proti Dolenji vasi ter se po kratkem teku izgubi v ponikvah.
Stari oče Anton Vidic se je oženil z dekletom iz hiše 'pri Boščetovih' v Iri vasi (pravilno: v Jerovi vasi). Umrl je, ko mu je bilo šestintrideset let (pravilno: 53 let). Odprla se mu je bila stara rana v prsih. Tisto leto - menda leta 1824 (pravilno: 1828) - je bila na Dolenjskem huda suša. Domačega pridelka pri Antančevih sploh nikdar ni bilo veliko. Saj so imeli le njivo 'V ravnah', laz so pa vzeli v zakup. V hlevu je bilo kakih pet do sedem koz. Stari oče je hodil na 'tabrh', t.j. na dnino, stara mati je bila plevka. Napleti plevel je navadno zadoščal za hrano kozam čez zimo. Krompir z domače njive je zalegel komaj do velike noči. V družini pa je bilo troje otrok: moja mati Ana (pravilno: Marija Ana), mlajša Marija in najmlajša Alenka. Ko je oče umrl, so bile svisli prazne in so ves pridelek porabili že do božiča. Stara mati je morala prodati po vrsti vse koze, potem pa so bili navezani na milost sosedov. Nekaj hrane je stara mati še prislužila pri kmetih, nekaj pa so dobili otroci pri boljših kmetih vbogajme. Navadna večerna hrana so bili krompirjevi olupki, le sem in tja je bila še kaka cela oblica krompirja."
Opis Antona Vidica, ml. v knjigi "Iz mojega življenja" se ne ujema povsem s podatki iz župnijskih matičnih knjig. Vendar pa Henrik Tuma svojega deda sploh ni poznal, saj se je rodil šele 30 let po njegovi smrti. Babica Marijana, roj. Janežič, mu je na Polici pripovedovala zgodbe o dedu najbrž v letih 1870 do 1872, ko je bila stara 78 do 80 let, njen vnuk Henrik pa 12 do 14 let.
Anton Vidic, ml. se je najpozneje leta 1813 razrahljanega zdravja vrnil v domačo vas. V bližnji Jerovi vasi si je našel življenjsko družico Marijano Janežič (1792 - 1872), kajžarjevo hči, s katero se je poročil februarja 1814, star 39 let. Rodilo se jima je pet otrok:
Janez (1814 - 1815),
Matej (1816 - 1818),
Marija Ana (1819 - 1898),
Marija (1821 - po 1898),
Helena (1825 - 1872).
Zakoncema se je decembra istega leta rodil sin Janez, vendar je po 19 dneh umrl. Leta 1816 se jima je rodil drugi sin Matej, tudi ta je umrl na božični večer, star poldrugo leto, tri mlajše hčere so ostale pri življenju. Glede na podatke iz matičnih knjig vikariata Polica sta zakonca bivala kot gostača v različnih hišah, dokler se nista po treh letih zakona in treh hudih letih gostovanja leta 1817, še pred smrtjo sina Mateja preselila v hišo Polica 27. Hiša je pozneje dobila ime Antanačeva kajža in je le kakih 100 m oddaljena od kmetije Polica 17. Anton Vidic, ml. je končno našel zavetje, vendar ni utegnil dolgo uživati svoj dom. Odprla se mu je strelna rana na prsih, januarja 1828 je za vedno zatisnil svoje trudne oči, star 53 let in zapustil 36-letno vdovo ter tri male otroke v starosti devet, sedem in tri leta.
Nad vse žalostna usoda Antona Vidica, ml., bolj kruta, kot jo je opisal v svoji knjigi njegov vnuk dr. Henrik Tuma! Anton Vidic, ml. je v rosnih otroških letih izgubil mamo, vzgajala ga je mačeha. Ko je odrasel, mu oče Anton, st., polzemljak ni hotel ali ni mogel zapustiti posestva. Anton, ml. je moral v vojsko, postal je kajžar in hodil na dnino, njegova družina pa tolkla revščino. Antonu Vidicu, ml. je vojska vzela najprej eksistenco in zdravje in na koncu še skrajšala življenje.
Marija Ana Vidic se je rodila na Polici 27 in kot prva hči dobila ime po materi Marijani, ki je včasih v matičnih knjigah zabeležena le kot Marija. Marijo Ano so klicali Ana, njeno mlajšo sestro, ki je bila krščena za Marijo, pa Micka.
"Moja mati je bila doma iz Antanačeve kajže. Kajža je dobila ime po mojem starem očetu Antonu Vidicu. Bajta je stala ravno sredi vasi ob potoku, ki se zliva iz mlak in ločja nad vasjo in teče proti dolenji vasi ter se po kratkem teku izgubi v ponikvah. Poleg Antanačeve kajže je stala kakih petdeset korakov v stran edina vaška krčma pri Tišlerju.", tako dr. Henrik Tuma v svoji knjigi "Iz mojega življenja".
Marija Ana Vidic je morala takoj po smrti svojega očeta Antona, ml. za Veliko noč 1828 kot devetletni otrok služit na Vrbičje, v hribovsko vas pri Št. Juriju, tri ure hoda od Police. Vrbičje leži jugozahodno od Grosuplja, nedaleč od ceste Škofljica - Ribnica! Tja jo je odpeljala mama, ki je imela v vasi sorodnico. Služila naj bi za malo deklo, katere glavno opravilo in prvo delo je bilo krmljenje svinj in čiščenje svinjakov. Čez tri dni je utekla nazaj domov. Pozneje se je sama čudila, kako je mogla najti dolgo, precej zavito pot z Vrbičja nazaj na Polico. Mati Marijana je vzela šibo, jo pretepla in gnala nazaj. To je zabeležil dr. Henrik Tuma, sin Marije Ane Vidic. O svoji materi nadaljuje tako-le:
"Mati se je ob vsej bedi dobra razvijala, postala je lepo kmečko dekle in fantje so jo kaj radi zalezovali. Služila je v raznih krajih, med drugim tudi na Grosupljem, če se ne motim, pri 'Koščaku'.
Mati je imela okoli triindvajset let, ko je služila pri bogatem mlinarju vdovcu. Ta jo je zapeljal, in porodila mu je deklico, ki so jo krstili za Marijo. Po porodu se je mlinar matere znebil. Ko ga je tožila, je še pred sodnikom tajil, da bi z njo spolno občeval. Tedaj mu je mati priložila krepko zaušnico in izjavila, da od take svinje ne mara ničesar in da bo za otroka sama skrbela. Šla je za dojiljo v Ljubljano, menda leta 1842. Služila je naprej v bogati laški družini Premuda iz Dalmacije, katere trgovina je zalagala vso Kranjsko s kolonialnim blagom. Doma so govorili laško. Dasi je služila pri njih najmanj dve leti, se je naučila le nekaj italijanskih besed. Nato je prišla kot pomočnica kuharice v nemško židovsko družino Heimann, ki je takrat zalagala vso Kranjsko s krojnim blagom. Pri tej je služila več let, a nemškega se ni prav nič naučila. Pač pa se je naučila precej dobro kuhati. Bila je jako pridna gospodinja, pa stroga žena in mati.
Mati je bila popolnoma nepismena in neuka. V šolo ni nikdar hodila, saj je morala z osmimi (dejansko: z devetimi) leti od doma za svinjsko deklo. Bila je okorela brezbožnica. V vsem svojem življenju nisem naletel med preprostimi ljudmi na človeka, ki bi bil tako popolnoma brez vsake vere kakor ona. Nobenega verskega obreda ni razumela. Hodila je sicer mehanično v cerkev, skoraj vsako nedeljo, ni si pa prav nič storila iz tega, če je zaradi domačega opravka zamudila mašo. Pridige sploh ni poslušala, ker je trdila, da govore 'farji' - drugače jim sploh ni rekla - same neumnosti. V delu je videla rešitev zase in za človeško družbo. Rada je dala beraču kruha, ne pa denarja. Bila je skrajno resnična in tudi pred otroki ni ničesar skrivala. Ko sem nekoliko odrastel, tudi spolnih stvari ni prikrivala..."
... zaključuje opis mame sin Henrik.
Marija Ana je odšla v Ljubljano, čeprav ne bi smela zapustiti zemlje, saj je bila njena družina formalno še podložna Stiškemu samostanu. Izkoristila je uredbo Friderika III, ki je davnega leta 1476 dovolil Ljubljani, da ji zaradi večje obrambne moči proti turškim vpadom ni treba vrniti nobenega podložnika, če se je le hotel v mestu stalno naseliti. Ob rojstvu Marije Ane Vidic je bilo na Slovenskem 838'000 prebivalcev, v obdobju 1818 do 1846 se je število prebivalcev dvignilo na 1'077'000 duš. Tega leta je v Ljubljani začel izhajati Illyrisches Blatt, Postojnska jama pa je bila urejena za turistične oglede.
