r. Henrik Tuma (1858 - 1935) je sin Mateja Tume (1814 - 1892) in Marije Ane Vidic, por. Tuma (1819 - 1898). Rodil se je v Ljubljani v hiši Krakovo 30, kjer je imel oče čevljarsko delavnico do okoli leta 1862. Krstitelj je bil Luka Jeran, župnik v Trnovski cerkvi, urednik leposlovne revije "Zgodnja danica" in slovenski slovstveni zgodovinar. Hiša, ki ima čelno stran obrnjeno proti Ljubljanici, stoji še danes, njen današnji naslov je Krakovski nasip 10.

Leta 1864 je začel Henrik Tuma v Ljubljani obiskovati šentjakobsko šolo. Po končani petrazredni osnovni šoli se je jeseni leta 1869 vpisal na gimnazijo. V tretjem razredu se je še ne štirinajstleten sprl z razrednikom in bil izključen iz šole. Zanj je prosila starejša sestra Felicita in po tednu se je lahko vrnil. V šestem razredu gimnazije je na koncu šolskega leta 1875 prišel v spor s profesorjem verouka in dobil pri njem negativno oceno. Prisiljen je bil prepisati se na učiteljišče, kjer je leta 1876 opravil enoletni učiteljski tečaj in bil oktobra istega leta imenovan za provizoričnega podučitelja na glavni šoli v Postojni, star 18 let. Zaradi svobodomiselnih nazorov je bil aprila 1879 odpuščen in na povabilo Alojza Proglerja, švicarskega hotelirja v Postojni, postal pri njem domači učitelj.

Rojstna hiša Henrika Tume leta 2008, Krakovski nasip 10

Oktobra 1880 je Henrik Tuma odšel v Trst, da se ob skromni službi pripravi za gimnazijsko maturo. Maturo je opravil 5. julija 1881 s prav dobrim uspehom in oktobra istega leta odšel študirat pravo na Dunajsko univerzo, star 23 let. Odločil se je za pravo, čeprav piše, da sta bili njegova ljubezen zgodovina in jezikoslovje. V času študija je bil domači učitelj pri zavarovalniškem inšpektorju Regenu (1881 - 1883) na Dunaju, pri grofu Welsersheimbu (1884) na Ogrskem in pri baronu Lago (1884 - 1885) v Galiciji. Opravil je prvi rigoroz in se po štirih letih vrnil v rodno Ljubljano. Oktobra 1886 je na Dunaju opravil tretji in zadnji državni izpit in vstopil v službo kot koncipient pri odvetniku Maximilianu Wurzbachu v Ljubljani. Leto dni kasneje, oktobra 1887 je odšel v Trst, kot sam piše "s trebuhom za kruhom", in dobil kot odvetniški kandidat službo pripravnika pri deželnem sodišču. Med službovanjem v Trstu je v letu 1888 na Dunaju opravil najprej drugi in nato še tretji, zadnji rigoroz. Promoviral je 7. decembra 1888, potem ko je dopolnil 30 let. Na tržaškem sodišču je vseskozi z odločnostjo in vsej italijanski praksi navkljub uradoval izključno v slovenskem jeziku. Leta 1889 je opravil sodniški izpit in bil septembra 1890 imenovan za sodnika v Tolminu, star 32 let.

Henrik Tuma je v Tolminu spoznal ženo Marijo Gianola (1877 - 1928), ko je bila stara 16 let in pol, poročila sta se leta 1894, nevesta stara komaj 18 let, ženin pa 36 let. Soprogo Marijo je vse življenje zelo cenil, kar se lepo odseva iz 490 ohranjenih pisem, ki sta si jih zakonca pisala od leta 1893 do leta 1924. Mariji in Henriku se je rodilo deset otrok. Vsak otrok je dobil za svoje prvo ime znano ime enega od slovanskih narodov:

Stanislava (1896 - 1896),
Ivan(1897 - 1978),
Jaroslav(1899 - 1958),
Ljubomir (1901 - 1903),
Ana (1903 - 1969),
Branimir (1904 - 1991),
Ostoj (1906 - 1972),
Boris (1909 - 1945),
Zoran (1912 - 1945),
Marko (1914 - 1914).

Henrik Tuma se je 1. oktobra 1897 po desetih letih sodne prakse in letu dni odvetniške prakse upokojil in nato tri leta delal kot odvetniški koncipient. Opravil je odvetniški izpit in 1. januarja 1901 odprl v Gorici odvetniško pisarno. Kljub obilnemu odvetniškemu delu je največ časa posvetil svojemu javnemu, gospodarskemu in političnemu delovanju. To so bila leta, ko se je razdajal svoji ljubi Goriški, pri tem pa rad poudarjal, da ni politik, ampak predvsem učitelj.

Tumov vstop v javno življenje se je v večjem obsegu začel leta 1895, ko je bil izvoljen za goriškega deželnega poslanca. Postal je ugleden goriški politik, posvečal se je predvsem gospodarski organizaciji Slovencev na Goriškem. Leta 1897 je intenzivno sodeloval pri ustanovitvi Trgovsko-obrtne zadruge in pri delu prvega slovenskega denarnega zavoda v Gorici - Goriške ljudske posojilnice. Politično je sodeloval pri ustanavljanju narodno-napredne stranke in pri snovanju celotne gospodarske in kulturno-prosvetne organiziranosti liberalnega tabora na Goriškem. Leta 1902 je bil ponovno izvoljen za deželnega poslanca na listi narodno-napredne stranke, kjer je ostal do oktobra 1907. V tem času je deloval kot publicist in samostojna politična osebnost, ki ji je formalni okvir dajala funkcija deželnega poslanca, vendar pa je posegel v ves slovenski prostor. Sočasno se je začel oddaljevati liberalni stranki.

Družina Tuma leta 1920 v Gorici
Spredaj od leve proti desni: Zoran (8 let), Marija (43 let), Henrik (62 let).
Zadaj od leve proti desni: Branimir (16 let), Jaroslav (21 let), Ana (17 let), Ivan (23 let),
Ostoj (14 let), Boris (11 let)

Po koncu svojega poslanskega mandata se je leta 1908 tudi formalno odločil za prestop v socialdemokratsko stranko. Njegov pristop k socialistom je vzbudil veliko pozornost in močno odmeval v slovenski javnosti. Svoje poglede na jugoslovansko vprašanje je leta 1907 predstavil v knjižici "Jugoslovanska ideja in Slovenci". Vodil je slovensko pokrajinsko organizacijo Jugoslovanske socialdemokratske stranke (JSDS) na Goriškem in leta 1913 prevzel še uredništvo socialistične revije "Naši zapiski". Tu je objavljal prispevke o aktualnih političnih vprašanjih, o socializmu, sociologiji, etiki, verstvu, filozofiji, seksualnih vprašanjih, tako da si je že tedaj prislužil vzdevek polihistorja. Za mednarodno socialistično konferenco v Stockholmu je pripravil posebno spomenico.

Po italijanski zasedbi Slovenskega Primorja se je opredelil kot levi socialist in v tem duhu po Primorski prirejal zborovanja. Še pred razkolom italijanske socialistične in po ustanovitvi italijanske komunistične stranke se je odtegnil socialističnemu gibanju in do svoje odhoda v Ljubljano deloval kot zunajstrankarski politik. Leta življenja v Ljubljani (1924 - 1935) je izpolnil s odvetniškim delom, sodelovanjem v delu raznih društev in organizacij ter s publicistiko in predavanji. Posebno je bil aktiven v Slovenskem planinskem društvu, vodil je propagandni odbor in se udeleževal dejavnosti v Alpinističnem klubu Skala. Henrik Tuma si je dopisoval z mnogimi znanimi politiki in planinci tistega časa. Pisal je v slovenskem, italijanskem, nemškem, francoskem, ruskem, srbskem, češkem in bolgarskem jeziku, 1153 njegovi pisem je izšlo v zajetni knjigi, kar nekaj jih še čaka na objavo. Zelo veliko je predaval tudi o zgodovini, pedagogiki, literaturi, jezikoslovju. Strankarsko se ni več udejstvoval, a je vendar njegovo sodelovanje v socialističnem tisku izkazovalo držo neodvisnega socialista. Kot odvetnik je leta 1924 uspešno zagovarjal mlade slovenske komuniste, ki so razbili zbor Orjune v Trbovljah. Odmevno je bilo njegovo sodelovanje v Parizu na kongresu mednarodne zveze odvetnikov leta 1930 in njegovo delovanje v imenu jugoslovanskih planincev na petem kongresu mednarodne zveze planinskih društev v švicarski Pontresini leta 1934.

Večino svojega življenja je preživel na Primorskem, najdalj časa v Gorici v delu mesta, ki je danes v Italiji. Tam si je ustvaril ime, premoženje in družino, tam ga je doletela prva svetovna vojna. V vojni vihri je izgubil skoraj vse svoje premoženje. Po koncu vojne je zaprosil za italijansko državljanstvo, da bi bil upravičen do vojne odškodnine (za tri porušene hiše in eno pol porušeno, za uničeno precej bogato hišno opravo in pisarno), vendar je Italija zaradi njegovega političnega delovanja in seveda iz gmotnih razlogov prošnjo zavrnila. Henrik Tuma končuje svojo knjigo "Iz mojega življenja" tako-le:

"Tako sem moral zapustiti ljube mi goriške kraje. Bil sem na Primorskem, ako štejem leta učiteljevanja v Postojni in se ne oziram na leta študij, od leta 1876 do 1924, torej oseminštirideset let. In vendar sem moral od tam, proglašen za tujca, in kot tujec sem se vrnil v svoje rodno mesto Ljubljano."

V Ljubljano se je vrnil, star 66 let in odprl odvetniško pisarno, kjer je delal do svoje smrti.

Henriku sta bili blizu sestri Matilda in Felicita, nekako tuja pa brat Ivan Viljem in sestra Neta. Iz pisma sestre Felicite pa je razvidno, da je imel rad tudi nečakinjo Ano in še posebno nečaka Ferdinanda Leva. Papa - kot so ga klicali otroci - je želel, da je vsa družina dnevno zbrana ob skupni večerji, kar je veljalo tudi za najstarejše, že odrasle sinove. Bil je zelo nepraktičen, ni znal zabiti niti žeblja v steno. Tako o očetu sin Ostoj. O sebi piše Henrik tako-le:

"Od matere imam trdi del svojega značaja, kakor sem po njej podedoval in za menoj tudi moji otroci zdrave in močne kite Boščetovega rodu."

Od mame je podedoval tudi zagrizeno delavnost, urejenost in skrbnost, trmo in skrajno resnicoljubnost, od očeta pa intelekt, revolucionarno žilico, globoko poštenost, nadarjenost za jezike in smisel za glasbo. V splošnem je strogo sodil slabosti ljudi, posebno pa je cenil dve črti značaja: plemenitost v stremljenju in delavnost. Ni rasel v strahu pred avtoriteto, bil je dosleden, ni imel pravega zaupanja v človeka - pri vsej veliki veri v človeka. Bil je skoz in skoz demokrat. Živel je v hoteni osamljenosti.

Ko je začutil, da umira, star 77 let, je zamrmral: "Naprej sinovi domovine" - zapel je Marseillaise, francosko himno. Umrl je po nekajdnevni bolezni za pljučnico. Navaden penicilin bi mu hitro rešil življenje, na žalost še ni bil odkrit.

Za življenja Henrika Tuma sta izšli dve knjigi, veliko več jih je izšlo po njegovi smrti:

Imenoslovje Julijskih Alp, Ljubljana, 1929,
Pomen in razvoj alpinizma, Ljubljana, 1930,
Iz mojega življenja, Ljubljana, 1937,
Izza velike vojne, Nova Gorica, 1994,
Dalla mia vita, Trst, 1994,
Pisma, osebnosti in dogodki (1893-1935), Trst, 1994,
Iz mojega življenja, ponatis, Ljubljana, 1997,
Imenoslovje Julijskih Alp, ponatis, Ljubljana, 2000,
Planinski spisi, Ljubljana, 2000.

Obsežna knjižnica, korespondenca in druga dokumentacija, ki še ni vsa strokovno obdelana, je danes shranjena v Znanstvenoraziskovalnem centru pod okriljem Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Novi Gorici. V mestu ima svoj doprsni kip, po njem se v Novi Gorici, v italijanski Gorici in v nekaterih drugih mestih imenuje ulica, v Tolminu drevored. V južnoameriških Andih so leta 1952 argentinski Slovenci kot prvopristopniki po njem poimenovali še neimenovano goro Torre Tuma, 2550 m, slika. Primorski planinci so pa na najvišjem primorskem hribu leta 1957 postavili planinsko kočo in jo poimenovali "Tumova koča na Slavniku", 1028 m. V Ljubljani obstoja od leta 1995 naprej gorniški klub "Dr. Henrik Tuma".

Pri predstavitvi Henrika Tuma je bil dan poudarek njegovemu manj poznanemu zasebnemu in družinskemu življenju. Javnost ga pozna in ceni predvsem kot politika, publicista, alpinista in jezikoslovca. Te njegove dejavnosti so tu le omenjene. Dr. Henrik Tuma je s svojim življenjem in delom zapustil pri svojih otrocih globoke sledove. Bil je izredno močan značaj, za svojo številno družino klasični "pater familias", za večino svoje okolice nad vse spoštovan sogovornik. Otroci so znali prenesti njegove sledove naprej na večino svojih otrok, torej na večji del Henrikovih vnukov in vnukinj.