Jeseni 1948 se je na tedanjo osemletno Klasično gimnazijo v Ljubljani vpisalo okrog 130 učencev in učenk. Prišli so iz Ljubljane, nekateri tudi iz okolice, razvrščeni so bili v štiri razrede: v 1.a razredu so bila dekleta, razreda 1.b in 1.c sta bila mešana, v 1.č razredu so bili sami fantje. Učenci in učenke, dečki kratkohlačniki, večina deklic s kitkami, so bili stari komaj 10 let, vse učitelje so ob prihodu v razred pozdravljali mirno in stoje. Učitelji so jih vikali, učitelj latinščine pa jim je že prvo uro prijazno odzdravil po latinsko: "Sedeatis". To so bili politično in gospodarsko burni časi, od druge svetovne vojne so minila komaj tri leta. Pomanjkanje ustreznih strokovnjakov je bilo čutiti tudi na klasični gimnaziji.

Po prvem šolskem letu 1948/49 je odpadla četrtina vpisanih dijakov, vodstvo šole je iz štirih prvih oblikovalo tri druge razrede. Vsi trije razredi so postali mešani, očitno je deški 1.č razred povzročal preveč težav, pa so ga združili z vzornim dekliškim 1.a razredom. Tako je nastal 2.a razred in ostal skupaj v skoraj nespremenjeni sestavi do mature leta 1956. To je bila doba, ko se je šolski sistem spreminjal, politično pa čas, ko je Jugoslavija pretrgala prijateljske odnose s Sovjetsko zvezo. Pri pouku zgodovine so na primer dijaki in dijakinje poslušali predvsem o partizanskem osvobodilnem gibanju, o revoluciji je bilo bore malo govora. Novejša zgodovina se je leta 1951 pisala drugače kot leta 1988 ali kot se piše danes.

Po končanem tretjem razredu so morali dijaki in dijakinje opraviti pisno in ustno "malo maturo" iz latinščine, slovenščine in matematike, zaradi česar je zopet odpadlo za razred učencev in učenk. Višjo petletno gimnazijo sta tako v šolskem letu 1951/52 nadaljevala le še dva razreda. V obeh četrtih razredih je nemščina zamenjala ruščino, oba razreda sta dobila staro grščino, kot se spodobi za humanistično gimnazijo. Seveda je ostala latinščina še naprej eden glavnih učnih predmetov. Vendar naj bi klasična gimnazija imela poudarek tudi na modernih jezikih, dejansko pa so učenci in učenke končali šolanje brez drugega živega jezika. Učili so se latinščino (8 let), ruščino v nižjih razredih gimnazije (3 leta) ter nemščino in staro grščino v višjih razredih (5 let). Mladi so zapustili klasično gimnazijo le s skromnim znanjem sodobnih tujih jezikov.

2.a razred je neokrnjen preživel vse šolske spremembe. V višji gimnaziji je za razrednika dobil Alojzija Žitnika, učitelja stare šole, ki je pet let s konzervativno roko krojil usodo mladih duš. Na klasični gimnaziji je poučeval polnih 32 let, neprekinjeno od leta 1926 do leta 1958. Zaradi strogega reda je bil razred prikrajšan za marsikatero dijaško potegavščino, dijaki in dijakinje pa so mogoče postali bolj urejeni in vestni od svoje okolice. Naj bo omenjena (upravičena) neposlušnost dijakov, ko bi morali v nasprotju z veljavnimi določili pisati "tiho vajo", prevod starogrškega teksta. Skoraj vsi so oddali prazne liste tako spretno, da profesorica sprva tega sploh ni opazila. Posledic ni bilo, a tudi mature iz grščine ni opravljal niti eden od dijakov.

Šolski pouk je potekal v vseh osem let šest dni v tednu, torej tudi ob sobotah. Tedenska obremenitev je znesla 32 do 36 šolskih ur. Pouk se je začel ob osmih zjutraj, šolska ura je trajala 45 minut, med dvema urama je bilo 5 minut odmora, po tretji uri pa "glavni odmor", dolg 15 minut. Ekskurzij skoraj ni bilo, za redke izjeme je poskrbel učitelj zemljepisa Pavel Kunaver; majski izlet je bil enodneven. Kaditi v šoli je bilo najstrožje prepovedano. Do konca gimnazijskega šolanja, do osmega razreda, so dijaki in dijakinje stoje pozdravili prihod vsakega učitelja.

Danes je morebiti zanimivo, kako so dijaki in dijakinje pisali šolsko nalogo iz nemškega jezika. Razrednik, učitelj nemščine je prišel v razred, kjer ga je pričakala grobna tišina in 33 parov zbeganih oči. S komaj slišnim glasom je naznanil: "Tiho šepetanje dovoljeno", uredil formalosti in končal: "Tiho šepetanje ukinjeno". Dijaki so začeli pisati, se potiti in brskati po slovarjih. Kakih pet minut pred koncem šolske ure - ko je bila storilnost vseh na vrhuncu - se je izpred katedra zaslišal tihi, vendar ostri glas: "Odložite!" (namreč nalivna peresa), "Posušite!" (črnilo na listih z izdelkom), "Zaprite!" (liste z izdelkom). Nato: "Desno!" in na koncu: "Poberite!" (to je prepognjene in poravnane liste z nalogo). Še preden je šolski zvonec oznanil konec pouka, so bili listi skrbno zloženi v rokah strogega učitelja, učenci pa vsi zaripli, saj svojih umotvorov niso utegnili niti pregledati. Tudi redovanje šolskih nalog je bilo enako strogo: tisti revež, ki je imel pod svojim izdelkom rdeče izpisano, dvojno podčrtano in z veliko začetnico ovekovečeno "Nezadostno", se je moral krvavo potiti, da je oceno popravil. Naslednja stopnja je bila: "nezadostno", izpisano z malo začetnico in nepodčrtano. Oni dijak pa, ki je imel pod izdelkom pribeleženo samo "nz", si je skoraj domišljal, da je njegova naloga pozitivna.

Vsako nedeljo zvečer od 18 do 21 ure so v gimnazijskem poslopju potekale med ljubljansko mladino zelo priljubljene plesne vaje. Ples so pripravljali vsakokratni osmošolci in pobirali vstopnino, ki jim je prav prišla za maturantski izlet. Vse dogajanje v šolski dvorani je budno spremljal dežurni profesor, v šolski dvorani pa je s kora visel plakat z napisom "Woogie-boogie plesati je prepovedano".

Morebiti je strogi razrednik pripomogel k temu, da so dijaki in dijakinje postali celota, ki se je večkrat uspešno uprla učiteljskim muham, pri tem pa znala ohraniti sloves dobrega razreda. "Veliko" maturo iz slovenščine, latinščine, nemščine, matematike in zgodovine so uspešno opravili vsi dijaki 8.a razreda, dva od njih namesto spomladi 1956 jeseni istega leta. Velika večina dijakov in dijakinj se je vpisala naprej, postali so študenti in študentke in si skoraj prav vsi pridobili univerzitetno izobrazbo. Tudi dijaki in dijakinje paralelnega 8.b razreda so bili podobno uspešni in nekateri dosegli pomembne strokovne uspehe.

Kot se spodobi za klasično gimnazijo, je eden od dijakov postal župnik, pet dijakinj si je izbralo študij lingvistike, štiri študij prava. Malo presenteljivo je, da se je kar osem nekdanjih učencev in učenk odločilo za različne tehniške poklice in si pridobilo naziv inženirja. Trije so se posvetili medicinski vedi, dva sta uspela v umetniških poklicih. Razred se lahko pohvali tudi s filmsko in gledališko igralko. Drugi so izbrali ekonomijo, primerjalno književnost in jezikoslovje, farmacijo in arheologijo. Ni manjkala niti razredna ljubezen s srečnim koncem.

Od 16 nekdanjih dijakov je polovica dosegla doktorat znanosti. V samostojni Sloveniji sta dva postala ministra. Razred je premogel predsednika ustavnega sodišča, člana državnega zbora, prorektorja univerze, dekana fakultete, pet univerzitetnih profesorjev, ustanovitelja ugledne odvetniške družbe, predsednika Društva novinarjev Slovenije in uspešno industrijsko oblikovalko. Trije dijaki in ena dijakinja so ostali v tujini. Nekdanji učenci pa se niso v javnosti pojavljali le kot posamezniki, razred se je tudi kot celota znal postaviti v bran, na primer za nadaljevanje klasične tradicije v Ljubljani. To potrjuje priloženo odprto pismo iz leta 1991 tedanjemu vladnemu sekretarju za vzgojo in izobraževanje.

Velika večina nekdanjih dijakov in dijakinj je do današnjega dne ohranila močno pripadnost 8.a razredu: najmanj vsakih pet let se zbirajo za obletnice mature, le redki se srečanj ne udeležujejo. Skozi desetletja so skupaj proslavili tudi vse okrogle življenjske jubileje. V zadnjem času se zberejo tudi ob bolj žalostnih dogodkih, kot je smrt v razredu. Trije sošolci in ena sošolka niso dočakali 50-letnice mature.

V nadaljevanju še nekaj zanimivejših posnetkov dijakov, ki so se leta 1948 znašli skupaj kot kratkohlačniki, se leta 1956 razšli kot zreli mladeniči in mladenke in se v naslednjih petdesetih letih vedno znova srečevali, vse do današnjih dni.