V sodobnem svetu je vedno težje zagovarjati humanistično izobraževanje, kajti mrtvi jeziki - nekdaj srčika klasične gimnazijske izobrazbe - se le težko postavijo ob bok sodobnim svetovnim jezikom. Latinščina in grščina ne prinašata otipljivih koristi, zato se o njuni smiselnosti dvomi vedno znova. Vendar pa gimnazija brez humanističnega nadiha ne izpolnjuje povsem svojega poslanstva. Ni vedno pomembno samo uporabno znanje, bistvena naloga srednješolskega izobraževanja je, da posreduje odraščajoči mladini pravo in globoko razumevanje evropske kulture. Kljub tem dejstvom pa se bo treba vedno bolj truditi, da ostane humanistična miselnost živa v našem izobraževalnem sistemu in da se ne izgublja kulturna dediščina, na kateri temelji naša družba.

Če se želi Evropa tesneje povezovati, potem tega ne sme storiti samo na politični in gospodarski ravni, povezava mora biti globja, rasti mora iz skupnih korenin, ki jih je treba iskati v antiki. Evropska identiteta je zgrajena na dosežkih grško-rimske kulture, evropski jeziki temeljijo tudi na latinskem besednem zakladu. Če želi mladi svet tvorno sodelovati v evropskem duhovnem in kulturnem dialogu, potem si mora pridobiti široko in vsestransko uravnoteženo izobrazbo. Prav klasična gimnazija pa je tista humanistična izobraževalna ustanova, ki v veliki meri izpolnjuje naštete zahteve. Fiat lux!

Latinščino, grščino in druge klasične vrline je učencem v Ljubljani 35 let dolgo posredovala najstarejša Protestantska stanovska šola (1563-1598). Po izgonu protestantov iz Ljubljane jo je zamenjala Jezuitska šola (1597-1773), s katero so jezuiti vplivali na generacije gojencev polnih 176 let. Od cesarice Marije Terezije naprej je šolanje vzela v roke država. Državna terezijanska gimnazija v Ljubljani (1773-1849) je imela 76 let približno enak učni program kot gimnazije v drugih krajih tedanje monarhije. Ta šola je doživela korenito preobrazbo v letu 1848. Novo nastala Državna osemrazredna gimnazija (1849-1965) se je ohranila v Ljubljani do novejšega časa, kar 116 let.

Šolska reforma je leta 1958 dokončno pokopala osemletno klasično gimnazijo, vpeljana je bila obvezna osemletna osnovna šola in štiriletna gimnazija. Humanistično izobraževanje mladine v Ljubljani s to reformo ni zamrlo, v skromnejšem obsegu se je pouk latinskega jezika nadaljeval na današnji Osnovni šoli Prežihovega Voranca, ki je dobila prostore v poslopju nekdanje Klasične gimanzije, in na današnji Gimnaziji Poljane.

Ob jubileju postavitve poslopja Klasične gimnazije v Ljubljani je leta 1999 izšel "Zbornik ob 100-letnici šolskega pouka v zgradbi nekdanje Klasične gimnazije in sedanje Osnovne šole Prežihovega Voranca". Knjiga velikega formata ima 279 strani in pripoveduje zgodovino daleč najpomembnejše šole, kar jih je delovalo na ozemlju naše Slovenije.

Nič manj zanimiva ni knjiga "Ljubljanski klasiki 1563-1965", ki je izšla sočasno z Zbornikom. Na 725 straneh velikega formata je s pravo klasično zavzetostjo v redoljubne stolpce z imeni in priimki postrojena vojska 6731 nekdanjih učenk in učencev te spoštovanja vredne šole. Temu se pridružujejo še seznami rektorjev, direktorjev in profesorjev šole in prikazi različnih uredb iz njene bogate, 400-letne zgodovine. Knjigo je izdalo "Societas eruditorum in classicis". Da, prav ste prebrali! Klasična gimnazija v Ljubljani se ponaša tudi s svojim društvom.

Večina podatkov o humanističnem šolanju v Ljubljani je vzeta iz omenjenih dveh virov.