nuki in vnukinje Mateja Tume, začetnika rodbine Tuma v Ljubljani, so se po drugi svetovni vojni razkropili v več držav: Ferdinand Lev in njegovi so živeli na Švedskem, Jaroslav in njegovi v Italiji in Švici, bratje Ivan, Branimir, Ostoj in vdova Velebita po možu Borisu z družinami ter neporočena sestra Ana pa so ostali v Sloveniji. Konec leta 2009 je bila slika naslednja.

Rodbina na Švedskem

Otroka Ferdinanda Leva (1883 - 1961) in njegove žene Aleksandre Lapšin, por. Tuma (1895 - 1967) sta ostala na Švedskem.

Aleksej/Alex Tuma (1919 - 2005), žena Božena, roj. Voda (1913 – 2008). Aleksej se je šolal na Češkoslovaškem in v Veliki Britaniji. Kot diplomirani inženir strojništva je bil zaposlen v švedski kemijski in strojni industriji. Zakoncema sta se rodila dva otroka.

Starejši Alex, roj. 1954, je končal univerzitetni študij kemije. Poročil se je dvakrat, drugič v Kanado leta 2005. Oba zakona sta ostala brez otrok.

Mlajši Jan, roj. 1955, je odvetnik. Tudi on se je poročil dvakrat, s prvo ženo ima hčeri Nino Rebecko, roj. 1986, in Luise, roj. 1990, z drugo sina Sebastiana, roj. 1993, in Vincenta, roj. 1996. Živi na Švedskem.

Rodbina v Italiji in Švici

Otroci Jaroslava Tuma (1899 - 1958) in njegove žene Karmen Hreljanović, por. Tuma (1901 - 1997) živijo v Italiji in Švici, njuni vnuki v Italiji in Franciji.

Ines Tuma, roj. 1942, mož Giuseppe Salimbeni, roj. 1942

Ines je doštudirala jezike, potem ko je že imela družino. Zakonca živita v Torinu, imata dva sina.

Starejši sin Edoardo Salimbeni, roj. 1968, je diplomiral za inženirja aeronavtike na Politehniki Torino. Leta 2000 je bil zaposlen v tovarni Renault v Parizu. Poročil je Francozinjo Eliette, roj. Germain. Zakoncema sta se rodila sinova Etienne Jaroslav, roj. 1998, in Louis Alain, roj. 2002.

Mlajši sin Guido Salimbeni, roj. 1972 je na univerzi v Torinu študiral ekonomijo, vendar se je kmalu posvetil karikaturam, leta 2008 je postal samostojni umetnik. Prejel je več nagrad, njegove karikature so vredne ogleda, najodmevnejše so razstavljene na spletu. Poročil je Angležinjo Jane, zakonca imata dva otroka sina Oliverja in hči Viktorijo.

Rodbina v Sloveniji

Otroci bratov Ivana (1897 - 1978) in žene Stanislave, roj. Medved, Ostoja (1906 - 1972) in žene Andrejane, roj. Sever, ter dr. Borisa (1912 - 1945) in žene dr. Velebite, roj. Plesničar, so ostali v Sloveniji. Njihovi vnuki živijo v Sloveniji, Italiji, Veliki Britaniji in ZDA.

Vladimir Tuma, (1937 - 2015), žena Erika, roj. Celec.

Vladimir, sin Ivana, je doštudiral kemijo in šel po stopinjah svojega očeta. Postal je obrtnik v kemijsko predelovalni stroki. Zakonca imata dva otroka.

Sin Branimir, roj. 1966, je postal je obrtnik v kemijski stroki, prav tako kot njegov oče in ded. Ima hčeri Laro, roj. 1989, in Tio, roj. 1992. Živi v Ljubljani.

Hči Neda, roj. 1969, se je poročila z Američanom Bradom Cantonom. Zakoncema sta se rodili hčeri Kulani, roj. 1997, in Talise, roj. 2001. Živita na Havajih, ZDA.

Iztok Tuma, roj. 1942, žena Eva, roj. Mühleisen.

Iztok, sin Ivana, je na Akademiji za gledališče, film, radio in televizijo v Ljubljani opravil dva letnika in postal obrtnik v kemijsko prehrambeni stroki. Zakonca živita v Ljubljani, imata tri hčere.

Najstarejša hči Ana, roj. 1972 se je poročila Salvia v Italijo. Zakoncema sta se rodila sina Christian in Luca, roj. 2002. Živita v Padovi.

Mlajša hči Pia, roj. 1977 se je leta 2005 poročila Tuma-Bendall v Veliko Britanijo, najmlajša Ula, roj. 1980 pa leta 2008 Trošt in ostala v Ljubljani.

Marija Tuma, roj. 1944, mož Andrej Šmuc (1938 – 2008).

Marija, hči Ivana, je končala srednjo tehnično šolo za kemijo in enako kot starejša brata postala obrtnica. Živi v Ljubljani, ima dva otroka.

Hči Katarina, roj. 1968, se je poročila z Matjažem Krčem, mlajši sin Tomaž, roj. 1969 je bil leta 2015 neporočen.

Dr. Matija Tuma, roj. 1938, se je po smrti žene Eve, roj. Jenko (1938 – 1996) leta 1998 poročil z dr. Jeleno, roj. Vojvodič.

Matija in Jelena Tuma sta z delom svojega premoženja ustanovila Tumov štipendijski sklad, ki je v okviru Knafljeve ustanove namenjen v finančno pomoč podiplomskim študentom.

Matija, sin Ostoja, je študiral strojništvo v Ljubljani in v Zürichu, Švica. Zaposlil se je v industriji in pozneje postal univerzitetni profesor. S prvo ženo ima dva otroka.

Starejši dr. Tadej, roj. 1964, je doštudiral elektrotehniko in postal univerzitetni profesor. Poročil je Tanjo Dernovšek, zakoncema sta se rodila dva otroka: sin Samo, roj. 1989 in hči Katja, roj. 1991.

Mlajši mag. Boris, roj. 1968, je doštudiral strojništvo in ekonomijo ter se zaposlil v bančni stroki. Poročil se je z Mojco Kovačič, zakoncema so se rodili trije otroci: sin Matic, roj. 1994, in dvojčici Nina in Maja, roj. 2000. Živita v Mengšu pri Ljubljani.

Breda Tuma, roj. 1941, mož Andrej Oražem (1937 - 2007).

Breda, hči Ostoja, je končala višjo stopnjo ekonomije in se zaposlila v industriji in nato v državni službi. Živi v Ribnici, ima tri otroke.

Barbara, roj. 1964, ima univerzitetno izobrazbo, poročila se je z mag. Andreja Matetom. Zakoncema sta se rodila hči Alja, roj. 1988, in sin Jan, roj. 1994. Živita v Ribnici.

Mateja, roj. 1965, se je poročila z Iztokom Goršičem, pozneje sta se ločila, imata hči Pio, roj. 1985, in sina Jošta, roj. 1990. Živita v Ribnici. Pia Goršič in mož Klemen Kuk imata tri otroke: Asja, roj. 2006, Inja, roj. 2011 in Uma, roj. 2015.

Najmlajši Grega, roj. 1971 se je poročil s Sandro Langer, pozneje sta se ločila, imata dva sina, Žigo, roj. 2000, in Anžeta, roj. 2003. Živita v Ribnici.

Dušan Tuma, roj. 1943, žena Marjeta Savnik.

Dušan, sin dr. Borisa, je na Univerzi v Ljubljani doštudiral strojništvo in se zaposlil v računalniški stroki. Poročil se je z Marjeto Savnik, pozneje sta se ločila, imata dva otroka.

Starejši Borut, roj. 1969, je diplomiran inženir metalurgije, poročil se je z zdravnico Barbaro Bonač. Zakoncema so se rodili trije otroci: sin Anže, roj. 2002, ter hčeri Neža, roj. 2004, in Špela, roj. 2008. Živita v Ljubljani.

Mlajša Živa, roj. 1975, je končala univerzitetni študij lesarstva. Živa Tuma in partner Jaka Ribičič živita v svoji hiši pod Šmarno goro in imata hčeri Ulo, roj. 2005 in Evo, roj. 2008.

DNK profil rodbine

DNK je kratica za deoksiribonukleinsko kislino, sestavljena iz dveh dolgih molekularnih verig, ki se ovijata okoli namišljene skupne osi. Deli verige DNK vsebujejo tudi genetske informacije, ki ostanejo navadno nespremenjeni več tisoč let. Za boljše razumevanje pa je treba najprej razložiti pomembnost genskega zapisa.

Znanstvenikom je na prelomu tisočletja uspelo dokazati, da izvira današnji "homo sapiens" iz ene pramatere in enega praočeta, ki sta živela v vzhodni Afriki pred približno 150.000 leti. Strokovnjaki ju imenujejo "mitohondrijska Eva" in "Y-kromosomski Adam". Te najstarejše mitohondrijske (mt) sekvence DNK, imenovane haplotipi, so še danes navzoče pri nekaterih ljudstvih v podsaharski Afriki. Te haplotipe označujejo znanstveniki z oznako L0 in L1. Pred približno 100.000 leti se je "homo sapiens" razširil po vsej Afriki, pred približno 80.000 leti je prišlo do vnovične ekspanzije te človeške vrste, pri tem so mlajši haplotitpi L2 in L3 prevladali skoraj po vsej Afriki razen pri Hotentotih in Pigmejcih, ki so še danes nosilci najstarejšega haplotipa L1.

Pred 80.000 do 100.000 leti je del človeške populacije zapustil Afriko in se začel pomikati proti Evraziji. Skupina je morala biti majhna, po mnenju znanstvenikov je štela le okrog tisoč ljudi, saj sta preživeli samo dve mitohondrijski veji DNK: haplotipa M in N, ki sta izšla iz haplotipa L3. Vsi današnji Neafričani, naseljeni po vsej zemeljski obli, izvirajo iz haplotipa N (Evropa) in M (ostali svet). Skupina "homo sapiens", ki je zapustila Afriko, se je kmalu ločila na dva dela: prva skupina je izbrala lažjo pot ob morski obali na vzhod in pred 50.000 do 60.000 leti dosegla Avstralijo in Papuo Novo Gvinejo in se pri tem srečavala s starejšimi hominidi, z izumrlo človeško vrsto »homo erectus«. Druga skupina pa se je pred 35.000 do 45.000 leti obrnila na zahod k Evropi in pri tem naletela na več težav: na zelo različne letne čase, na prihajajočo ledeno dobo in na sobivanje konkurenčne človeške vrste "homo neanderthalensis". "Homo sapiens", ki se je obrnil k Avstraliji, je pred 25.000 do 35.000 leti zasedel Kitajsko, ki je bila prav tako poseljena s starejšo človeško vrsto »homo erectus«, in se pomikal naprej na sever nenaseljene Sibirije. To je bila doba, ko je bila morska ožina med Sibirijo in Aljasko zaledenela in je bilo mogoče priti iz Azije v Severno Ameriko po ledu peš, kar se je zgodilo pred približno 15.000 leti.

Pred 20.000 leti, ko je zadnja ledena doba dosegla svoj vrhunec, je bil "homo sapiens" prisiljen umakniti se na jug. Ta ledena doba se je končala pred 11.000 leti – presenetljivo v samo desetih letih. Klima na zemlji se je otoplila in omogočila razvoj poljedelstva in živinoreje, olajšala pa je tudi širitev jezikov, pozneje, na primer, indoevropskega. Za skupino, ki se je obrnila k Evropi, je značilno, da evropski "homo sapiens" pozna v veliki večini samo ženski haplotip N in mlajše mutacije, ki so se razvile iz tega haplotipa. V okviru haplotipa N je po moški liniji najobširnejša vrsta R, ki se deli naprej na R1a, R1b in druge.

Človeška vrsta "homo neanderthalensis", ki je izumrla, je 400.000 do 500.000 let starejša od vrste "homo sapiens". Sodobni človek je izrinil neandertalce približno v 500 generacijah ali v 12.000 letih, zadnji neandertalci so izumrli v Španiji pred 25.000 leti.

Danes sta v Evropi po moški liniji najpogostejši haplotip R1b, sledi haplotip R1a, skupaj obsegata približno polovico prebivalstva Evrope. Podvrsta R1b je močneje zastopana v južni in zahodni Evropi, zelo močno na Iberskem polotoku in Britanskih otokih. Nosilci tega haplotipa so prišli v Evropo pred približno 35.000 leti kot prvi svoje vrste. Pripadali so kulturnemu krogu, imenovanemu Cro-Magnon, poznani so po odlično ohranjenih slikah iz paleolitika v jamah Španije in Francije. Njihove izkopanine je mogoče najti po vsej Evropi, tudi v Sloveniji. Podvrsta R1a prevladuje v vzhodni in srednji Evropi, najti jo je mogoče tudi v skandinavskih deželah in celo na Islandiji. Ta haplotip je najpogostejši v slovansko govorečih deželah, predvsem na severu Poljske, v evropskem delu Rusije, Ukrajine in Belorusije ter v srednjem delu Češke.

Prvi nosilci moškega haplotipa R1a1, mlajše mutacije haplotipa R1a, so se pojavili pred približno 15.000 leti v Ukrajini pri nomadskem ljudstvu, ki je pripadalo kulturnemu krogu, imenovanemu po kraju Kurgan. Značilni za to kulturo (7.000 – 3.000 p. n. št.) so grobovi v gomilah, v katerih pokojnik leži na hrbtu in ima skrčena kolena. Takšne gomile je mogoče najti po vsej Evropi, tudi v Sloveniji. Ti nomadi so razvili visoko kulturo in pred 5.000 do 6.000 leti udomačili konje. Veljajo za nosilce indoevropskega jezika. Zaradi podnebnih sprememb se je to ljudstvo začelo približno pred 5.000 do 6.000 leti v treh valovih pomikati k Evropi in se na poti mešalo s staroselci. Prešli so pradomovino Slovanov in zasedli skoraj ves Balkanski polotok, današnjo Madžarsko, Avstrijo, Nemčijo do Elbe, Poljsko in srednjo Rusijo. Predzadnji val je celo prekoračil reko Ren, zašel v Skandinavijo, v severno Rusijo in Anatolijo. Vsakdanje življenje, poljedelstvo, kultura in jeziki staroselcev so s prihodom tega nomadskega ljudstva doživeli korenite spremembe. Zadnji, četrti val je bil pred približno 4.400 leti usmerjen v dolino Nila.

Nosilci haplotipa R1a so prišli v Evropo kakšnih 30.000 let za nosilci haplotipa R1b, vendar so s svojim prihodom povzročili bistveno spremembo načina življenja. Staroselci so od prišlekov prevzeli osnove indoevropskega jezika in konje, ki še danes predstavljajo pomembno transportno sredstvo, prišleki, ki so bili lovci in nabiralci sadežev, pa od staroselcev poljedelski način življenja. Staroselci so bili poljedelci že nekaj tisoč let, od konca zadnje ledene dobe naprej. Poljedelske veščine so jim prinesle nosilke ženskega haplotipa J*.

Mitohondrijska mutacija haplotip J* šteje med starejše in pomembnejše, pojavila se je pred 45.000 leti na Bližnjem vzhodu. Ta haplotip je razširjen po Bližnjem vzhodu in po vsej Evropi, vendar le v manjšem odstotku: Irska 12 %, Anglija in Wales 11 % Škotska 9 %, Nemčija 8 %, evropski del Rusije 7 %, Avstrija in Švica 5 %, Španija in Portugalska 4 %, Francija in Italija 3 %. Na osnovi statistične primerjave z Avstrijo in Italijo je mogoče oceniti, da je haplotip J* v Sloveniji zastopan s približno 4 %. Ta mitohondrijski haplotip je za razvoj Evrope pomemben, saj so njegovi nosilci, točneje: njegove nosilke v neolitski dobi pred manj kot 10.000 leti prinesle poljedelska znanja iz Bližnjega vzhoda v Evropo. V Evropi je pogostejša mlajša podvrsta J1, zelo malo podvrsta J2. Daleč najpogostejši je skupaj z vsemi svojimi podvrstami haplotip H, nosilk te skupine je približno 40 % vsega evropskega prebivalstva.

Pisca teh spletnih strani je radovednost gnala, da bi natančneje izvedel od kod njegovi predniki. V Nemčiji si je dal izdelati svoj profil DNK in pozneje, ko so genetske raziskave po svetu napredovale, ponovno v ZDA. Glede na dobljene in preverjene podatke pripadajo njegovi predniki po očetovi strani haplotipu R1a1 in po materini strani haplotipu J*.

Z malo domišljije je mogoče zapisati, da so direktni predniki avtorja teh vrstic po očetovi strani tisočletja živeli nomadsko življenje v stepah Ukrajine, severno od Črnega in Kaspijskega morja in pripadali kurganskemu kulturnemu krogu. Pred približno 5.000 leti so se začeli pomikati na zahod. Na poti so srečevali različna staroselska ljudstva, ki so želela imeti njihove konje, prevzela pa so tudi njihov indoevropski jezik in ta jezik s stoletji priredila po svoje. Očitno se je del teh stepskih nomadov ustalil tudi v pradomovini Slovanov in živel skupaj z njimi 3.000 do 4.000 let. To slovansko ljudstvo je pred 1.500 leti začelo prodirati v zahodno Evropo. Večja skupina – danes jih imenujemo zahodni Slovani – se je ustalila v srednji Evropi na Češkoslovaškem. Približno petsto let po naselitvi so postali kristjani in trajalo je še nadaljnjih petsto let, da so bili njihova imena in priimki zapisani v župnijske knjige rojstev. Pra-Tuma je v tem trenutku stopil iz anonimnosti v sodobni svet, njegov haplotip R1a1 pa je ostal tisočletja nespremenjen. Potrebnih je bilo še nadaljnjih petsto let, da se je našel pisec in zabeležil to komaj verjetno zgodbo – zgodbo, ki se je začela pred 15.000 leti s pojavom haplotipa R1a1, se nadaljevala pred 5.000 leti s selitvami prednikov iz evrazijskih step v ravnine okrog Dnjepra, od tod pa pred 1.500 leti naprej v srednjo Evropo, v bližino Prage, in končno pred več kot 170 leti v Ljubljano.

Nadalje je mogoče zapisati, da so avtorjevi predniki po materini strani, točneje: avtorjeve daljnje sorodnice po končani neolitski dobi prinesle iz Bližnjega vzhoda v Evropo poljedelstvo. To mitohondrijsko prebivalstvo je živela v srcu Evrope že nekaj tisočletij, ko so predniki pisca teh vrstic po očetovi strani pred približno 5.000 leti prijahali v Evropo, prinesli staroselcem konje, jim vsilili indoevropski jezik, se v Evropi ustalili in od staroselcev prevzeli poljedelska znanja.

Avtorjevi davni predniki, po očetovi strani nosilci haplotipa R1a1 in po materini strani nosilci haplotipa J*, so torej bistveno pripomogli h takratnemu napredku Evrope in posledično tudi k današnjemu vodilnemu položaju stare celine na svetu.